Danes obsega Triglavski narodni park območje 83.897 ha, njegovo ozemlje pa je porazdeljeno med sedem občin, skoraj polovico območja med občini Bovec in Bohinj. Prične se na meji z Italijo in sega na severu skoraj do meje z Avstrijo ter na jug proti Jadranskemu morju. Obsega območje visokogorja z redkeje poseljenimi ali neposeljenimi dolinami ter bolj poseljena območja na obrobju. Tu sta tudi Pokljuka in Mežakla, dve večji gozdni planoti ter zimsko športno središče Vogel, na katerega se lahko pripeljete tudi z moderno nihalko. Triglavski narodni park sestavljajo vzhodne Julijske Alpe, ki so posebej prepoznavne po priostrenih vrhovih ter širokih ledeniško preoblikovanih dolinah, z zelo redkimi ravnimi območji. Povprečna višina površja v parku presega 1.300 metrov nadmorske višine, čeprav je najnižja točka pri Tolminskih koritih le na okoli 180 metrih.
Triglavski narodni park skriva obilje površinskih in podzemnih kraških pojavov, saj je površje pogosto apnenčasto in zato prepustno. Padavine v obliki dežja pogosto poniknejo v notranjost, v obliki snega pa se lahko zaradi nizkih temperatur zadržujejo še pozno v pomlad ali poletje, ko kopni še zadnji sneg. Čeprav mnogo podzemskih pojavov še ni raziskanih, pa je jasno, da so ti najizrazitejši v Dolini Triglavskih jezer, na Komni in nekaterih kraških planotah. Na območju celotnega parka je doslej odkritih že skoraj 600 kraških jam, kar je okoli osem odstotkov vseh znanih jam na območju Slovenije. Nekateri podzemski rovi segajo kilometre v osrčje gorskih masivov, drugod se brezna spuščajo v neverjetne globine. Pri Rombonu so kar tri brezna globja od enega kilometra, kar je največja gostota tako globokih jam na svetu, po nekaterih podatkih pa so tu brezna celo najglobja na našem planetu.
Po območju parka tečejo tri večje reke in sicer Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka. Svoje pritoke dobivajo iz manjših potočkov, slapov, jezer in jam, v območju parka pa je odkrit tudi termalni izvir pod Hudičevim mostom ob Tolminki. To je za alpsko območje sicer prava redkost. Reke, njihovi pritoki in nekoč tudi ledeniki, so pogosto porozno področje, skozi čas temeljito preoblikovali, zato se ponekod slikovito in globoko vrezujejo v površje. Tako so nastali vintgarji, soteske in korita, od katerih so najznamenitešja Tolminska korita, ki so tudi izjemno dobro obiskana in urejena za obiskovalce. Ob umikanju ledenikov in preoblikovanju površja so nastala nekatera večja in manjša jezera. Na najvišjih višinah najdemo Krnska in Kriška jezera, največje pa je Bohinjsko jezero v dolini. V vročih poletnih mesecih gosti okolica jezera veliko število kopalcev iz celega sveta, sicer pa je kraj Bohinj odlično izhodišče za krašje in daljše čudovite izlete po območju parka ali širši okolici.
Eden od čudežev narave so gotovo Triglavska jezera, manjša jezera v bližini najvišjega vrha. Zeleno jezero je le eno izmed njih, alge pa so krivec za njegovo barvo. Največje med njimi je Veliko jezero, ki je dolgo 300 in široko okoli 120 metrov, voda pa doseže globino 15 metrov. Tu je še dvojno jezero, ki pa se ob visokem vodostaju spremeni v eno samo jezero. Jezera delujejo kot biseri posuti po poti na najvišjo goro v Sloveniji, ki jo včasih dnevno obišče tudi preko 500 obiskovalcev, letno pa okoli 40.000. Na 2.864 metrov visoki Triglav se lahko povpznete iz več smeri, označene poti pa so dobro urejene in varovane. Najzahtevnejše so plezalne smeri v mogočni severni steni, ki je s svojo širino 3.000 metrov in višino preko 1.000 metrov tudi največja v Vzhodnih Alpah. Marsikaterega obiskovalca pa najbolj prevzamejo čudoviti slapovi. Med njimi velja še posebej omeniti Peričnikov slap v dolini Vrat, izvir Nadiže v dolini Tamar ter slap Savica, tik nad Bohinjskim jezerom, ki mu po veličastnem stopnišču nasproti pride največ obiskovalcev.
Živalsko kraljestvo parka je alpskemu podnebju primerno. Tu domujeta gams in svizec, na kakšni skali se v poletnih mesecih lahko greje tudi planiski močerad, v ledeno mrzli Soči plava Soška postrv. Ker so razmere za rast rastlinstva v glavnem primerne samo nekaj mesecev, so alpske cvetlice precej redke, a so neverjetno očarljive in nekatere tudi zelo redke in spadajo med zaščitene vrste. Njihovi cvetovi so pogosto barviti, veliki, dišeči in zato še posebej privlačni in trganje nekaterih rož je že marsikaterega obiskovalca spravilo v veliko nevarnost.
Zgodovina parka pa je na njegovi zahodni strani tudi precej žalostna. Tu je od leta 1915 dalje potekala Soška fronta, znamenita frontna linija med Italijo in Avstro-Ogrsko. Ostanki nekaj deset kilometrov dolge fronte, na kateri je do jeseni 1917 življenje izgubilo najmanj 300.000 ljudi, so vidni skoraj vsepovsod. Na strahote prve svetovne vojne spominjajo nekateri ostanki strelskih jarkov, bunkerjev, strelskih linij, žičnic in poti s katerimi so na nedostopne gorske terene dostavljali material, orožje in hrano za vojake. Na vojne čase opominjajo mnogi spomeniki, pokopališča in kostnice padlim vojakov, ki so vse po vrsti izjemne arhitekturne mojstrovine. Njihovemu trpljenju so posvečene tudi nekatere cerkve ter I. svetovne vojne v Kobaridu, ki je pred nekaj leti prejel muzejsko nagrado Sveta Evrope.
Pred obiskom Triglavskega narodnega parka se je potrebno dobro opremiti. Primerna oblačila in obutev, dobri zemljevidi gorskih, peš ali kolesarskih poti bodo pomagali, da se ne boste izgubili. Ker se vreme hitro rado spremeni, hoja po nekaterih poteh pa lahko traja dolge ure, si predhodno dobro oglejte vremensko napoveda. V nobenem primeru pa ne pozabite, da ste v čudoviti naravi in zato uživajte v njenih izjemnih lepotah, ki so v Triglavskem narodnem parku prikazane na enem mestu, v vsej svoji veličini.
